Nowy Casnik

Nowy Casnik

e-mail:

Zjawne wupisanje

Wy pytaśo nowe źěło z perspektiwu we nadobnem, wupominajucem pówołanju? Ludowe nakładnistwo Domowina pyta k 1. januaroju 2020 medijowego wugótowarja digital/print (m/ž/d) w redakciji Nowego Casnika.

Na was caka wótměnjate źěłowe městno we serbskej instituciji z wusokeju swójeju zagronitosću a dłujkocasneju perspektiwu, z mytom pó płaśecem tarifje a z fleksibelnym źěłowym casom, pśi kótaremž se glěda na pótrjebnosći familijow. Źěłowe městno jo Chóśebuz.

Wócakowanja nakładnistwa:

- wótzamknjone wukubłanje na pólu medijowego wugótowanja abo druge pśirownajobne pówołańske wótzamknjenje

- dobre wuste a pisne wobkněženje dolnoserbskeje kaž teke nimskeje rěcy resp. zwólnosć, dolnoserbsku rěc we pśiměrjonem casu nawuknuś

- wjelgin dobre znaśa na pólu typografije a wobźěłanja wobrazow a wótpowědnych computerowych programow (MS Office, Photoshop, InDesign)

- zwólnosć, se dłymoko zaźěłaś do redakciskego systema Dialog

- samostatne źěło, fleksibelnosć, spušćobnosć a wobśěžabnosć

Nadawki:

- gótowanje Nowego Casnika z pomocu crossmedialnego redakciskego systema

- wobźěłanje wobrazow

- wugótowanje a sajźba inseratow

- archiwěrowanje wobrazowego a tekstowego materiala

- powšykne sekretariatne a wótliceńske źěła

Pisne pšosby deje se až do 15.11.2019 pśipósłaś na:

Ludowe nakładnistwo Domowina

jadnaŕka Marka Maćijowa

Sukelnska 27, 02625 Budyšyn

abo z e-mailom na:

srjoda, 07 januar 2009 13:00

Z klasiskeju muziku do nowego lěta

Chóśebuz/Cottbus. Zajźony pětk su lubowarje klasiskeje muziki dožywili w Serbskem domje w měsće rědny cas. Koncert pód motto „Muzika mjazy casami – wósebny koncert na proze k nowemu lětu“ jo iniciěrowała a wuměłski nawjedowała pianistka Heidemarie Wiesnerowa, kótaraž póchada z Łužyce a bydli w italskem Mailanźe. Na njom su wustupili – mimo njeje sameje – serbska mezzosopranistka Tanja Donathojc, znaty fidlaŕ Paul Rosner a klarinetist Daniel Roy. Koncert jo se zachopił z etidu as-dur Frederika Chopina. Pśisłucharje su słyšali mjazy drugim kuse swětoznatych a serbskich komponistow, mjazy drugim namšarsku ariju Wolfganga Amadeusa Mozarta, poem za husle, klarinetu a klawěr Detlefa Kobjele, satirisku kompoziciju „Kaž z wašnjom je/Wie üblich“ Jana Cyža a wjelgin žywu a kompoziciju Maurice’a Ravela „Tzigane“, w kótarejž su se jawili motiwy cygańskeje muziki z Hungorskeje a Špańskeje. Na gódowny cas su nawězali gódowne kjarliže w serbskej, českej, pólskej a nimskej rěcy, spiwane wót Tanje Donathojc. Pśisłucharje, kótarychž jo było pśiamem 40, su słyšali teke prapremjeru: ekstra za toś ten koncert jo serbski komponist Ulrich Pogoda – na póstarcenje kněni Wiesneroweje a kněza Roya – skomponěrował kantilenu za klarinetu a klawěr „Hommage à K. A. Kocor“. „Kompozicije Kocora mam ja wjelgin rad, we nich pokazujo se nejlěpjej wóna serbska duša. A dla togo som dał mójej kompoziciji titel, kótaryž cesći togo wjelikego komponista“, jo Ulrich Pogoda gronił Casnikoju. Za skomponěrowanje teje kompozicije jo trjebał wósym góźin. Klarinetist Daniel Roy, kótaryž jo ju zejgrał, jo ju měł za wjelgin raźonu a jo chwalił Pogodu, až jo napisał ju kradu „pó spiwarsku“ (což groni, až melodija klarinety se rowna we wjelich aspektach cłowjeskemu głosoju; togodla gronje muzikarje klarineśe cesto „spiwarski instrument“). Wóny rěd nowolětnych koncertow eksistěrujo 12 lět. Pjerwjej su je pśewjedowali w Nimsko-słowjańskem domje w Gubinje, a tenraz pak jo Serbski dom wuměłcam swóje źurja wótcynił.
srjoda, 25 měrc 2009 13:00

Wobnowjonej rěcnej komisiji na drogu

Lube cesćowarje a lubowarje našeje dol­no­serb­šćiny! Pšaša-li se, stojmy něn­to na ně­­kakem roz­­puśu abo jadna-li se wó no­wy za­chopjeńk źěłabnosći Dolnoserbskeje rěcneje komisije (DSRK)? Za­wěsće mó­gał kuždy za sebje groniś: Glě­da­my – wiźi­my! Ale toś ta ludowa wěr­nosć nam wjele nje­gronijo, druge take gronko jo lěpše: Wo­póznaj se ze zachadnosću, aby we pśi­byt­nosći wobstał a za pśichod twa­rił. No a toś, pó­glědajmy nejžpjerwjej do zachad­nosći! Pśed 30 lětami, w nalěśu 1979 som do­stał z ruki prof. Kalwaita wopismo do ruki, až som pówołany cłonk Serbskeje rěc­neje komisije. We wobłuku Serbskeje rěc­neje ko­misije jo se zwołała dolnoserbska rěcna pód­ko­misija. Do­kulaž jo prof. Faska wótpo­ka­zał na­wje­­dowaś ds. rěcnu pódkomisiju, gro­­njecy až dejał jeje pśedsedaŕ roźo­­ny Dolno­serb byś, toś jo wjednistwo ko­mi­­sije na mnjo pśišło. Prof. Šewc jo mě ned do rady dał, ds. pódkomisiju z mami­no­­rěc­­nymi powědarjami rozšyriś, aby se źěło raźiło, pśeto pówołane su byli teg­dy na za­chopjeńku jano: H. Adam, N. Fer­di­nand, P. Janaš, M. Starosta a W. Šoł­ćic. Zwól­ne w komisiji sobustatkowaś su by­­li ned: E. Hanuš, M. Heinrichowa, H. Jahn, H. Kut­šan­kowa, faraŕ H. Nowak, H. Rych­taŕ, M. Słokowa, A. Tica, E. Wójto. Ten abo drugi jo pśe­stał sobu­źěłaś, druge su pśi­­stu­pili ako na pś. M. Winklerowa, Chr. Elina, J. Frahnow, A. Pohončowa, M. Haš­cyna. Smy se ned dali do źěła, do prak­ti­skego źěła, a to pśedewšym do proble­­mow leksiki. Problemy gramatiki smy jano na kšomje wobjadnali. Šło jo pśede­wšym wó pśibliženje napšawdu w luźe reali­­­zěrowaneje rěcy k pisnej rěcy, aby wo­­­mjelk­nuło wumjato­wanje „To njejo na­ša rěc.“, wšo­jadno kak wopšawnjone abo nje­­wopšaw­njone jo to tencas było a hyšći jo. Zwu­chyto­wali smy, dalokož su se hyšći trjebali, take słowa ako sewjer, zapadny, kejźbowaś, wocl, kmany atd. Za to su zasej naše ds. słowa abo zadom­njone póžyconki z nimšćiny do cesći pśi­šli ako pódzajtšo, pódwjacorny, źiwaś na, stal, zamóžny. Póžyconki smy stilistiski gódnośili, zwětšego ako wobchadne słowa ako duchtaŕ abo ako neutralne n.pś. rej­towaś, abo smy pśipóznali šćěpje­nje spócetnego wóznama: swójźba (Ver­wandt­­schaft) – familija (Familie). Aby mógali tak póstupowaś, smy trjebali wěste zasady póstupowanja, a nastał jo slědujucy hirarchiski princip: Doźaržane muse byś 1. komu­nikatiwnosć, to groni wóznam sło­wa, gra­matiska forma a wugronjenje muse znate a pśipóznate byś, wše neologizmy k rozměśu; 2. dolnoserbska słowjańskosć, to groni glědamy na ds. specifiskosći, ako su w běgu historiskego wuwiśa nastali; 3. jadnakoserbskosć, joli až se njeprě­kujo ze zwjerchnyma principoma, to pótrjefijo wó­sebnje terminologiju a ortografiske rědo­­wanja (wjeliko- a gromadupisanje, inter­punkcija a druge). Toś te principy pśistupa k rozwězanju rěc­nych problemow su se wopokazali ako pša­we. Dejali se nadalej za tym měś. To njegronijo, až njejsmy žednych problemow a kontrowersnych diskusijow měli, pśeto to konkretne słowo abo pšašanje móžoš teke wšako wiźeś. Na samem kóńcu jo rozsuźiła pón wětšyna. Pśiwobrośijomy se něnto k źěłoju wobnowjoneje DSRK. Mjazy stareju dolnoserb­skeju rěcneju pódkomisiju a samostatneju ds. rěcneju komisiju njejo dłujka pśe­stawka nastała. Problemy su wóstali de facto te same, jano až su se na zacho­pjeń­ku źewjeśźasetych lět wótśej stajali. Wó­sebnje Serbski roz­głos jo pytał wětšu bli­skosć k ludowej rěcy. Sy słyšał staw­nje a za­sej pejedaś / clejek / burstak / winšo­waś atd., tak až som ja a teke druge se cha­p­jali bójaś, až naša rěc rozlězujo, se wo­­pó­rajo, njebuźomy-li takemu wuwiśu wě­chu stajiś. Někake rěcne zakaze wugroniś njeby jano směšne było, ale teke kontraproduktiwne. Togodla jo trěbne było, pórucyś zasady za wužywanje nimskich póžyconkow. 1. Gaž njamamy žednogo narownanja, se wót samego rozmějo, až wzejomy nim­sku póžyconku resp. pśez nimšćinu k nam doj­źone słowo: pregowaś, kita, šikana, motel, diskjokej atd. 2. Gaž su póžyconki južo kšuty wobstatk słownego składa, pśez tradiciju skšuśone, se nadalej resp. zasej połnje wužywaju: ako libro­waś, lodowaś, štorm (ale teke tergaty wětš, wichor = Wirbelwind); cesto pśi­słu­šaju take słowa wobchadnej rěcy: bildka, lodinga, keferowaś (zetern) abo se wu­žy­wa­ju ako gódła: wy hunśi!, źarž fresu!, ti afa! 3. Hybridy, to su poł serbske poł nimske wuraze, se njewuchytaju, ale se nałožuju ako dosć zajmny rěcny material za wobchadnu rěc: pśir. kindula (Kindermädchen), fajernica (Schornstein), zejpowina (Wasch­­lau­ge), afeńc (Affe ako gódło za luźa). Casy se njedajo njepósrědny póchad zwěs­ćiś: Jemerš, krimjerš (Ach du heiliger Bim­bam)!, Goc šlacha (Potztausend)! 4. Okazionelne a punktualnje wustupujuce póžyconki se wótpokažu a z takim njenamakaju drogu do słownika ako: šnapsowaś, freuntchen, betlaken abo bajba (Heini, Pfeife), terka resp. tejka (Großmutter), kum­fi­jowaś (schuriegeln). 5. Wobijamy se germanizmow, kenž su rezultat wócywidnego rozpada rěcy, to groni, gaž powědaŕ lěbda dolnoserbšćinu wu­žy­wa a jogo wokabular tšašnje mały jo. Ta­ke rěd­ne słowa ako „pejtša“, „flejsik“ se ju­žo pla Haupt­­manna jawje a bywało jo jich wšuźi wěc a wěcej. W Janšojcach jo w prědnej po­­łojcy 20. stolěśa ten „štel­machaŕ“ wu­star­­­cył togo „kyloźeja“, a za mój cas jo se cho­­­pi­ła ta „piwnica“ w „kelarju“ cho­­waś a ju­­žo se pokazuju take kšasnotki ako „ejn­­­kow­­fowaś“, „bur­stakowaś“, „lunga“, „duz­lich“, „fer­nynf­tich“ atd. Roz­mějo se, až nje­jo se ju­žo nowa leksika na serbski po­­­mje­niła: „dreš­­mašina, ribenšnajdaŕ, kilšrank“ atd. atd. Zespominajucy móžomy groniś, až jo se naša DSRK procowała wó pśiměrjone pó­dejźenje k problemam rěcy, smy se wobijali kuždego ekstremizma, to groni, my njejsmy wěcej slawizěrowali, njejsmy rěc do nimskego boka starkali, comuž móžomy groniś wuměrnjona rěcna politika, ako jo se pógibowała w tradiciskich linijach Tešnarja, K. Šwjele, F. Rochy, W. Bjera, H. Nowaka. Smy se procowali wó – ako se tak rědnje groni – „rědnu „ a „cystu“ dolnoserbšćinu. Gaž som sam zasłyšał chwalbu we takich wugronach „to pak jo se rědnje pśisłuchało / lazowało“, som wěźeł, až njejo wšo procowanje ceło pódermo było. Až eksistěruju teke hynakše měnjenja, kogo to źiwa, glě­dajucy na našu rěcnu situaciju. Snaź dejało se na tom městnje teke raz kradu wustajiś, až njejo nam žednje, nic na zachopjeńku, nic pó pśewrośenju wó ně­kake wótwrośenje abo wótšotowanje wót górnoserbšćiny šło. Take procowa­nja njej­su teke ze zachadnosći znate, teke gaž tam a how take něco wustupujo: M. Wit­kojc lubujo swóju „swobodu“, pla F. Rochy se pózmakajoš ze „statokom“. Ale to „mas­lo“ njejo zamógło tu „butru“ wustarcyś. Gaž smy na zachopjeńku wósymźasetych lět taku leksiku ako „kejźbu“, „sewjer“, „spor­­toju zdar“ zwuchytowali, jo šło jano wó pśi­­­­­pó­­znaśe dolnoserbskeje pisneje rěcy w ds. zjaw­­­no­­s­ći. Pśi­­pódla gronjone jo była ten­cas­­na gór­­­no­­­so­rabizacija typiska za pěś­źa­sete lě­ta a wó­sebnje jo to za ds. wušu šulu pśi­trjefiło. Pó casu jo se to wót samego dało, a to bźez někakich wukazow wót­gó­rjejka. Źinsa jo ten proces de facto wót­zam­knjo­ny, pokažom na slědne změ­ny: znej­mjeń­ša à nanaj(ž)mjenjej, „to znani à to groni“, spinkaś à spijkaś. Kradu pód­šmar­njom, zwuchytowała jo se jano wóna nje­trěbnje do dolnoserbšćiny zadobyta leksika. Druga, pomjenjowańske źěry abo proz­notki zapłatujuca abo specificěrujuca lek­sika jo wóstała: wliw, sada, wuspěch, směr, źiwadło (lěcrownož južo biblija znajo „źiwo­wadło“) a „k dispoziciji stajiś“ a dru­ge take pśez gs. k nam dojźone konstrukcije. Změnili njejsmy teke wjelgin cuzo klin­­­cece słowa typa: rewolucija, reformaci­ja město rewolucion, reformacion; fašizm, alko­holizm město fašismus, alkoholismus; produkcijny, industrijny, což pśechada pó­něcom ako w gs. do produkciski, industrijowy. Njejsmy žednje cynili někake wjelike rewolucioněrujuce zapśimnjenja, pśeto masa takich słowow jo wjelgin wjelika a to pótrjefijo pśedewšym pisnu rěc, nic ludowu. Dokulaž jo wósebnje w slědnych lětach nastał bejny njeměr dla teje małeje smužki na wokalu o, dla togo „ó“, njedejali toś tu pro­­blematiku njewobspomnjetu wóstajiś. Pó­pšawem njejsmy z wobzamknjenim pśed poł­­tera lětom, wšuźi pisaś „ó“ a nic jano we wuc­­b­nicach nišych lětnikow a słow­nikach, nic drugego cynili ako status togo „ó“ pó­zwig­nuli na rownopšawny pis­mik. Wšykno druge jo se južo srjejź źewjeś­źasetych lět wobzamknuło. Weto take bu­­ženje. Toś to ó-towanje jo se samo do zwiska stajiło z pro­ble­matiku „Wen­den-Sor­ben“. Comy se naźejaś, až jo to było slěd­ne zamawnje­nje rěc­neje problema­tiki z DDR-casa. Toś te roze­stajenja su za­winowane pśez ortografisku reformu ze za­chopjeńka pěśźasetych lět, ako njejo nikomu tyła a samo na škódu by­ła, což nastupa fonetisku realizaciju w šuli a do wěsteje měry w rozgłosu. Typ: wo­­da (njewó­znamje­nje ó), wucho (w-pisa­nje mě­sto tra­­dicionelnego „h“), konja (konsekwentne pi­sa­nje měkich konsonantow z „j“ pśed wo­­kalom), źěłaśerka (depalataliza­cija), źěśi (ety­mo­logiske ě-pisanje). Pó pśe­wrośe jo se pro­blematika ortografije teke do DSRK wro­śiła. Smy se z njeju dłujko za­bě­ra­li a bě­ź­ili, diskusija jo była dosć kontrowersna, kogo źiwa. Stary Maśicaŕ faraŕ H. Nowak, sam tencas pśerumplowany a nje­spokojom z tym zecuzbjonym pisanim, jo nas weto warnował pśed rewolucerstwom z wu­slědkom: raźona operacija, ale pacient nja­bogi. Na kóńcu jo se wótgłosowało: dwě­tśeśinowa wětšyna njejo se ceło dojśpiła za h-pi­sanje a za obligatoriske ó-pisanje, doj­­śpi­ła pak jo se za ó-pisanje we wucbni­cach a rěc wo­­pisujucych źěłach, to groni „ó“ jo mě­­ło sta­­tus gra­fi­skego pomocnego pis­­mika. Nowozawjeźenju šwabacha smy kategoriski wótpokazali, weto woglědajśo sebje nowe spiwarske. Tam njejo jano rozdźělne pismo, ale teke wšaka ó-realizacija. A toś smy ned srjejź tšašnje brizantneje tematiki. Gaž njocomy se měś pó wobzamk­njenjach resp. pórucenjach rěcneje komisije, gaž to njepłaśi razga za cłonki rěcneje komisije, pón de facto žednu rěcnu komisiju njetrjebamy. Take wólne zmakanja z rozgranjańskim charakterom se pśi piwowem bliźe lěpjej raźiju, a taka rěcna komisija by była nawušej abo rědny wuwisk za powšyknu zjawnosć. Ale naša DSRK hyšći eksistěrujo, smy wesrjejź jeje noworědowanja. Doněnta jo, ako južo na zachopjeńku gronjone, sto­ja­ła leksika we srjejźišću źěła. Mój šulski słow­nik z lěta 1985 jo z rěcneju komisiju pśe­­diskutěrowany, do dalokeje měry to pśi­­trje­fijo teke za ten z lěta 1999, na­nejž­mje­njej za problematiske słowa. We njom pak jo taka leksika wuwóstajona, kótaruž njej­smy mógali – pódšmarnjom: teke nic ze cłon­kami DSRK – wugódaś ako ruk resp. ruka (jadna ryba), kiba, kawjeńc atd. Wugódali pak smy klekotaś = labern, schwatzen, ka­jaś – pokajaś = büßen, dial. teke = sich über­­­ge­ben, kajdy = dial. kuždy. Tak dwójc abo tśi raze jo P. Janaš za swój słownik teke rěc­­­nu ko­misiju zapśěgnuł, pón jo se jeje wzdał. Planowane jo było teke něnto nasta­waju­cy Nimsko-dolnoserbski słownik z DSRK pśejś. To pak jo se wopokazało ako njerealistiske, by ­drje w lěśe 2020 hy­šći diskutěrowali. Toś smy sebje wutwó­rili mjeńšu słownikarsku pśiradu, wu­zwó­lonu wót rěcneje komisi­je. Su to byli E. Hanuš, M. Heinrichowa, W. Leh­­­mann, A. Matšeńcowa, G. Nagora a E. Wój­­to. Póz­dźej jo O. Hasacki pśišeł na měst­no Hein­­­­richoweje, a na jogo městno M. Hašcyna w koo­peraciji ze swójeju mamu. E. Wójto jo ned na zachopjeńku wótskócył, gro­nje­cy: To njejo južo naša rěc. Słyš! Słyš! Toś smy zasej w centralnej tematice, wó kóta­rejž dejali wše, ako how sobuźěłaju, zasad­nje jadneje mysli byś, nanejmjenjej we głownych linijach. Rozmějom luźi, ako ze jsy pśidu, ako jano swóju wót doma derbnjony słowoskład wobkněže, až jim se rěc w nimsko-dolnoserbskem słow­niku (DNW) a z flakami a cełymi smugami dosć pócuza zda. Ale tak se Nimcam w ně­kakej mecklenburskej jsy teke źo, gaž wzeju sebje Goethego, T. Manna, Reich-Ra­­nitzkego do ruki. W Nimcach se to nje­wiźi ako problem, pla nas južo. Pšawnje gro­njone, taki słownik, ako wótbłyšćujo pśe­­de­wšym wejsańske žywjenje a wšed­nu te­­matiku cłowjeka, južo njejo notny. Trje­bamy napšawdu wobšyrny słownik, z pomo­cu kóta­regož móžomy wše temy z wu­wze­­śim facho­specifiskich rěcnje zwó­no­źeś. Trěbnosć togo som spóznał na pś. pla pśe­­stajenja Serbskeje kazni, a dru­gim jo se row­no tak zejšło. Wšuźi starcyjoš na po­mje­­ńjowańske proznotki, na nje­sta­bil­nosći, na njedostatki a samo na nje­korek­tnosći až do­tychměst wužywanego. Jaden sam to za­nikula njedocynijo, a doma sejźecy gor nic, słownik takeje wjelikosći musy institucionelnje zapołožony byś. Tak jo E. Hanuš wót wšogo zachopjeńka ako sobuawtor wobźělony pśi jogo napó­ranju. Pózdźej som mógał H. Bartelsa ako dalšnego sobuawtora dobyś, ako se pśede­wšym stara wó wótpó­ranje njerow­nosćow, pśeśiwjenjow, z jadnym słowom wó linguistiski bok słownika. Metoda, pó kótarejž póstupujomy pśi na­póranju słownika, jo wjelgin cas žerjeca, dokulaž smy měnjece, až hynacej njejźo, pśeto njamóžomy se zepěraś na južo dobre słowniki, kenž trjebaš jano aktualizěrujucy rozšyriś a pópšawiś. Ako prědne se pišu słowne artikle wěstego pismika wót E. Ha­nu­ša abo wóte mnjo, pótom je zgromad­nje pśe­powědajomej, pśepowědany pismik do­stanu zwjercha naspomnjete cłonki słow­­ni­karskeje komisije do ruki. Pśi di­sku­siji w komisiji źo pśedewšym wó rěcnu korek­­tnosć a pśi­měrjonosć, a lěc se to maka z našym princi­pom glědanja na ds. słow­jań­­skosć (ze jadno­­ry­mi słowami: „Klin­cy to w serbskich wu­šach“?) a teke wó to, lěc jo wšo ortografiski a gra­matiski w pórědku. Pótom se zachopijo dalej wušej naspomnjona linguistiska korektura, ako zasej wjele casa žerjo. Weto njebuźomy se tak dłuj­ko z našym słownikom pyskaś a na njom źělkotaś ako naše bratśi w Budyšynje. Woglědajmy sebje raz něnto bližej toś ten Nimsko-dolnoserbski słownik! Njejsmy žednu leksiku pśepušćili jano togodla, dokulaž njamóžomy ju pšawje wo­­­­pi­saś, sebje gronjece, gaž my nic, chto pón a gdy ga: aberwitzig Es ist aberwitzig zu glau­ben, dass ... *Jo torjece (abo ske­rjej: wo­mólne ???) se mysliś, až ... abschlep­pen­ we zmysle: Wen hast denn du ge­stern wie­­­der ab­ge­schleppt? Kogo ga sy se­b­je co­ra za­sej pó­padnuł. ??? ausrei­zen 1. Skat Za to hy­šći nic njamamy. prä­gen Wo­­pi­sane jo, ale nic tak dowopisane, až pśe­­znanijo. prüde Doněnto pó górno­serbšćinje wo­pisane, ale pšawje wěc nje­trjefijo, pśirow­najśo sami: sromn|y 47 || àje Adv. Leih­mutter ??? zawunosarka f 3 (à zamama), póžycona wunosarka f 3 Mu­symy se hyšći dopšašowaś, aby na něco lěpše pśišli. Pśe­waž­nje pak póbitujomy liche słow­ne pśe­łožki, což zwisujo z rěcnym syste­­­mom; my nja­mó­žomy ako nimšćina słowa jad­norje groma­du zesuwaś a juž, na pśikład: Kinder­fahr­radan­hänger. Cesto dosć póda­wa­my alternatiwne twó­rjenja, ako poka­zuju na wša­ke móžnosći wustupowanja. Pśi­row­nujśo: Kapi­tu­la­­tions­­bedin­gungen kapitulaci­ske wu­měnjenja Pl 36, wumě­njenja Pl 36 za ka­pitu­laciju Kapu­zi­nerorden kapucinski rěd m 18, rěd m... Pla nowych deriwatow musymy roze­zna­waś mjazy wjelgin produktiwnymi sufiksami a dosć rědkimi sufiksalnymi twórje­njami: -aŕ twarožkaŕ (Käser), ale teke: njerěchaŕ (Kammerjäger); -išćo testowa­nišćo; -ojty tigrojty. Dosć rědke resp. izolěro­wano wu­stu­pujuce su slědujuce: wótcysćidło (Fleck­ent­ferner), tšašnicka (Greuel­ge­schichte ¬ bas­­nicka fantasievolle Geschichte), kamorak (Kam­­mer­bulle – kurjaŕ à kurjak), skam­­cyś (ver­hauen, vergeigen – kamsy). Na jad­nom boce musy naš prědny princip źěłab­no­sći DSRK byś zrealizěrowany (to groni, sło­wo musy rozměte byś), na drugem boce smy teke kśěli pokazaś na potencielne móž­nosći dolnoserbšćiny. Až mógło to a druge lěp­še byś, sami wěmy. Na kóńcu hyšći słowko ku gramatice. Wót wšogo zachopjeńka jo było jasne, až musy słownik wěcej gramatiskich informacijow wobpśimjeś, aby wužywarju pomagane było, pšawe sady twóriś. Ab­so­lut­nu wěstosć njedosegnjoš (...). Z wěstosću wob­pśimjejo toś ten słownik wěcej gramati­skich informacijow ako wše druge serbske słowniki doněnta. Prědny raz scełego se demonstrěrujo nałožowanje aspekta, to jo teke pśicyna za to, až jo tak wjele sadow, a jano we nich jo taka demon­stracija móžna. (...) Běgłe wokale spóznajoš w genitiwnej for­mje. Wuwześowe gramatiske formy ako kěŕ – krě se w spinkach abo w pśikładach jawje. Połnu walencu na nimskem a dolnoserbskem boku njepódajomy, to by wjele pśi­datnego městna žrało. Ale rozdźělna wa­lenca jo pśez jeje pódaśe wuzwignjona. Mója pšosbicka na kóńcu zni: Źimy dalej pó sćažce, ako jo nam tradicija ceriła! Wobijajmy se wjelikich pśeměnjenjow a waźenjow! Źěłajmy pógromaźe w zajmje luda a ds. rěcy!
srjoda, 01 apryl 2009 14:00

„Asymetrija mjazy Łužycoma”

Lube bratśi a sotśi! Regionalna samostat­nosć a pówušenje našeje samozagronitosći ako e.V. stej nam tyłej w Dolnej Łužycy. Dol­noserbske žywjenje jo wjelgin pisane. Do­mo­winske kupki źěłaju pilnje, towaristwa woplěwaju serbsku kulturu, tradicije abo tradicionalne rucnikarstwo. Wušej togo dajo aktiwity, ako njejsu organizěrowane wót Domowiny, na pś. cerkwine gibanje nowšego casa, źož swěśimy namše w dolnoserbskej maminej rěcy a wudawamy serbsku cerkwinu literaturu. Dalej licym k tomu Serbske blido w Zušowje abo nowo załožone Lubinske serb­ske towaristwo abo zarědowanja Rěcneje šule, wósebnje na jsach. Mamy teke w mło­gich serbskich jsach domowniske śpy abo muzeumy, kenž su se wuwili ako małe kulturne srjejźišća. Źiśecy ansambl jo nas w januarje z rědnym programom w serbskej rěcy pśełapił. Serby se teke wěcej zjawnje w regionje pokazuju a su na akceptancy dobyli. Smy na pś. pódpisali kooperaciske dogrono z Techniskeju uniwersitu w Chóśebuzu. Tam smy južo drugi kolokwium k serbskim temam iniciěrowali, z pśecej wjele wobźělnikami. Tak dojśpijomy ten klientel, ako howacej njepśiźo na serbske zarědowanja, teke młoźinu. To tyjo našomu źěłoju a pówušyjo prestige Domowiny doceła. A to nejwažnjejše: chto by se pśed 10 lětami mógał pśedstajiś, až buźomy na na­šych šulach raz matematiku a wěcnu wědu, stawizny a LER w dolnoserbskej rěcy póda­waś; až źiśi w źiśownjach wuknu serbski, až mamy samo někotare młode familije, źož se doma serbujo. Dolna Łužyca jo pótakem žywa! Tak su teke rosli te nadawki! Naše snadne móžnosći nam pak wěcej njedosegaju, wšykno naźěłaś, wšym a wšuźi pomogaś a do rady daś. To my ale comy! Kuždy z Was zawěsće teke co, až Dolna Łužyca se wuwija a jo mócna! Jano z Dolneju Łužycu jo teke wjelika Domowina mócna! Naš personal jo pak na limiśe. My smy jano hyšći w stawje, status quo zeźaržaś. Som južo w swójom statemenśe ako nowa županka groniła, až se kněžy asymetrija mjazy institucijami w Górnej a Dolnej Łužycy. Naše institucije su jano někak ze tśeśinu luźi wobsajźone w pśirownanju z Górneju Łužycu, mamy teke wót wšogo jano wótnožki. Domowinske referenty su teke wšykne w Budyšynje. Wót nich by casy wótcakowali, aby se wót samego myslili na Dolnu Łužycu, až njeby trjebali pśecej zasej na to pokazaś, až informacije dostanjomy atd. Europska rada jo zwěsćiła, až dolnoserb­ska rěc jo mimo pódpołnocnej a saterfrizi­skeje rěcy nejwěcej wobgrozona rěc w Euro­pje. Togodla pominamy „pozitiwnu diskriminaciju” z boka Górneje Łužyce, ako ju pominamy wót našych nimskich partnarjow za wšyknych Serbow. Pominamy, aby se wšo, což zdźaržanju a wuwiśu dolnoserbskeje rěcy tyjo, wósebnje pódpěrowało. Źo wó fairnu zgromadnosć a rownocasnje wó zawěsćenje našeje samostatnosći. Comy a buźomy naše wěcy sami rozsuźowaś! My wótcakujomy respekt a partnarstwo we kuždem nastupanju, teke we financielnem! Což struktury nastupa, cu hyšći raz pód­šmarnuś, až cesnoamtske źěło župana abo županki resp. zastupnego pśedsedarja Do­mo­winy w Dolnej Łužycy perspektiwiski nje­buźo móžne. Gaž dejmej Serbstwo dostoj­nje reprezentěrowaś, njamóžomej to jano wjacor abo njeźelu cyniś, to njejźo a njedosega. Tak dłujko, ako to pak tak jo, pominam wót Serbskich institucijow, źož źěłamej, rozměśe a tolerancu za serbske politiske a narodne źěło. To ga njejźo, až jaden Serb sejźi na jadnom pósejźenju w źěłowem casu a ten drugi Serb na samskem pósejźenju w lichem casu – to nigdy njebuźo derje hyś. Pśi wšej dobrej wóli za cesnoamtske źěło, wiźim tam śěžkosći, motiwacija a elan spadnjotej. Dalej pominam, až kulturno-praktiske źěło pśiźo slědk k Domowinje. Jano to jo zmysła­połne a efektiwne. Źěło na bazy słuša do jadneje ruki, wšo druge jo kumštne. Pólěpšymy te wěcy a źěłajmy we tom zmysle dalej. Ja se wam źěkuju!
srjoda, 01 julij 2009 14:00

Cerkwja a Domowina – to se njekusa

Lube serbske namšarje! Wjaselim se, až jo cerkwiny źeń pó 11 lětach zasej raz w Dolnej Łužycy. Dopomnjejom se, kak smy jězdźili z nanom na ewangelske cerkwine dny do Górneje Łužyce. Cerkwiny źeń pśi nas, to jo pak cele něco wósebnego. Snaź dajo se how jadna tradicija zachopiś, na pśikład kužde 5. lěto cerkwiny źeń w Dolnej Łužycy?! Lěcrownož njamamy how dołojce daniž serbskego superintendenta, daniž pšawje pśistajonego serbskego fararja, jo se wjele tšojło na cerkwinem pólu. Źěłowa kupka „Serbska namša” a Spěchowańske towaristwo za serbsku rěc w cerkwi a druge su pil­nje źěłali a płody su wócywidne: Dolnoserbska liturgija, nowo śišćane Duchowne kjarliže, Prjatkarske knigły, na perikopach se zaměrnje źěła, w našych medijach mamy nabóžne wusćełanje resp. nabóžny bok – planujo se serbska namša pśi wótwórjenju šulskego lěta za wuknikow Dolnoserbskego gymnaziuma. A to njewažnjejše jo, až swěśimy južo 20 lět zasej namše w serbskej maminej rěcy! To wšo nam groni, serbske kśesćijaństwo w Dolnej Łužycy jo žywe! Cu se na tom městnje pla wšyknych wuźě­kowaś, ako su cas a energiju zasajźo­wali za serbske cerkwine źěło pśi nas. Ale serbske dušepastyrstwo, serbske namše abo pisanje literatury njamóžo se jano cesnoamtski cyniś. Cerkwja ma how teke winowatosći! Dwa raza stej se Domowina a Serbska rada zaběrałej z cerkwineju tematiku a pśepšosyła zagronitych do Pódstupima. Až doněnta njej­su naše procowanja byli wu­spěšne, ale to njegroni, až buźomy pópušćiś w našych napominanjach! Njamóžom rozměś, až cerkwinej wušnosći zastaranje serbskich kśesćijanow w jich maminej rěcy njejo wažne. Jo ga to zakład­ne pšawo, ako jo zapisane w cerkwinej kazni. A taka se rowna Serbskej kazni w kraju Bram­borska a wobej słužytej zwopšawd­nje­nju artikla 25 wustawy kraja Bramborska, źož stoj, až Serby maju to pšawo na zdźar­žanje a spěchowanje swójeje rěcy a kultury. Cerkwina kazń ma se dopołniś. Trjebamy połnje pśistajonego serbskego fararja w Dolnej Łužycy! Jo se teke groniło, až nim­ske fararje w serbskem sedlarski rumje by mógali serbski wuknuś. To jo dobra mysl. How ma kuždy faraŕ a kužda wósada hyšći rezerwy. Iniciatiwa Bórkojskego fararja „Ze serbskeju rěcu do kóńca tyźenja” jo chwalobny za­cho­pjeńk. Cesćimy se, až jo se cerkwja dwa raza za­groniła pla Serbow za nacynjonu nje­pšawdu – ale wót lutych zagronjenjow njamamy hyšći žedno farske městno. Jo cerkwja wopšawźe tak chuda? Kompromis by mógał byś štaflowane pśistajenje wót 25 na 50, pśez 75 na 100%. Pominamy něnto statki! Domowina a Serbska rada buźotej w tom zmysle dalej jadnaś. Mamy pśi tom wjeliku naźeju na nowu Chóśebusku superintendentku. Pśikład za naše zasaj­źenje jo nam Bogumił Šwjela, dolno­serbski faraŕ z Dešna, kenž jo ako Serb, kśesćijan a politikaŕ za Dolnu Łužy­cu wójo­wał. Bogumił Šwjela jo w lěśe 1912 we Worjejcach Domowinu sobu załožył. Za njogo jo narodna organizacija rowno ta zgromadnosć była, ako nam Serbam cesto felujo, dokulaž njamamy žeden maminy kraj. Domowina jo w zachadnosći a źinsa serbske pšawa zmužnje zašćitowała. Mimo Domowiny by w Dolnej Łužycy to serbstwo snaź južo zajšło! Cerkwja a Domowina – to se njekusa! Něga nic a źinsa nic. We tom zmysle cu wam pśiwołaś: Zgro­madnje smy mócne a w zgromadnosći lažy naša jadnučka šansa! Dolnoserbske kśesci­jany a dolnoserbske gremije muse se zgromadnje zasajźowaś za ten jaden samy cil – za serbstwo, za zdźaržanje serbskeje rěcy a kultury, a to we źiśownjach, w šuli, na jsy, w towaristwach, w familijach a w cerkwinem žywjenju. Kuždy pó swójich móžnosćach a kuždy pó swójich darach – ale w zgromad­nem jadnanju! We tom zmysle žycym nam hyšći rědny cerkwiny źeń a wuspěšny pśi­chod!
srjoda, 26 awgust 2009 14:00

AUFRUF

Der Präsident des Landtages Brandenburg Gunter Fritsch wandte sich im Amtsblatt für Brandenburg – Nr. 29 vom 29. Juli 2009 – mit folgendem Aufruf an alle sorbischen (wendischen) Verbände und Vereine: Gemäß § 5 Absatz 1 des Sor­ben(Wen­den)-Gesetzes vom 7. Juli 1994 (GVBl. I S. 294), das durch Artikel 31 des Geset­zes vom 23. September 2008 (GVBl. I S. 202, 210) geändert worden ist, wählt der Landtag jeweils für die Dauer einer Wahlperiode einen Rat für sorbische (wendische) Angelegenheiten. Dieser besteht aus fünf Mitgliedern. Die Mitglieder des Rates für sorbische (wendische) Angelegenheiten sollen Angehörige des sorbischen (wendischen) Volkes sein. Ich fordere die sorbischen (wendischen) Verbände und Vereine auf, ihre Vorschläge für die Wahl der Mitglieder des Rates für sorbische (wendische) Angelegenheiten bis spätestens zwei Monate nach der Ver­öffent­lichung dieser Aufforderung beim Prä­sidenten des Landtages Brandenburg, Postfach 60 10 64, 14410 Potsdam, schriftlich einzureichen. Der Vorsitzende des Rates für sorbi­sche (wen­dische) Angelegenheiten hat sich am 21. Juli 2009 mit dem Präsidenten des Land­­tages Brandenburg darüber verstän­digt, wie die Wahlvorschläge der sorbi­schen (wendischen) Verbände und Verei­ne eine ent­­sprechende Legitimation durch das sor­bische (wendische) Volk erfahren könn­ten. Ein­vernehmlich wurde festgelegt, dass der Domo­wina Regional­ver­band Nieder­lausitz e.V. unter Einbezie­hung aller sorbi­schen (wen­­dischen) Verbände und Vereine die orga­­ni­sa­torische Vorbereitung und Durch­füh­rung einer Hauptver­sammlung übernehmen soll. Auf dieser Haupt­versammlung sollen dann alle Kandidaten für den neu zu wählen­den Rat die Möglich­keit erhalten sich vor­zu­stellen, um gegebenenfalls nominiert zu werden. Wir schlagen vor, eine erweiterte öffentliche Beratung des Kreisvorstandes am 8. September 2009 um 16.30 Uhr im Wendischen Haus durchzuführen. Ziel dieser Beratung ist, gemeinsam mit den sorbischen (wendischen) Verbänden und Verei­nen, die nicht Mitglieder der Domowina sind, die Hauptversammlung und das Wahl­procedera vorzubereiten. Unbenommen der Entscheidung der Be­ra­tung am 8. September 2009 schlagen wir vor, dass allen sorbischen (wendischen) Ver­bänden und Vereinen die Möglichkeit ein­geräumt wird, bis zum 23. September 2009 ihre Kandidatenvorschläge für den zu wählen­den Rat für sorbische (wendische) Angelegenheiten beim Domowina Regional-verband Niederlausitz e.V. in 03046 Cottbus / Chóśebuz, August-Bebel-Str. 82 einzureichen. Aus Zeitgründen könnte die Hauptver­samm­lung am 24. September 2009 in Dissen um 18.00 Uhr in der Gaststätte „Serb­ski dwór“ durchgeführt werden. Die Wahl­vor­schläge müssen bis zum 29. September 2009 beim Landtagspräsidenten einge­reicht werden. Für die Erfassung aller notwendigen persönlichen Daten der Kandidaten sollte ein einheitliches Musterformular verwendet werden. Dies ist bei der Domowina zu erhalten. Domowina Regionalverband Niederlausitz e.V.
srjoda, 18 nowember 2009 13:00

Serby w casu pśewrośenja

*Chóśebuz*. Na 5. nowembrje stej Domowinska kupka a Maśica Serbska kazałej na temowy wjacor „Dolnoserby w casu pśewrośenja. Die Wenden und die Wende. Serbske tšojenja prědk 20 lět“. Pśednosowali su pěśo luźe. Za diskusiju njejo był pśisamem žeden cas. Pśedsedaŕ Maśice Serbskeje dr. Pětš Šurman jo powědał wó aktiwitach pla Serbow w slědnych lětach DDR pód wliwom perestrojki. Něgajšny šefredaktor Casnika Horst Adam jo informěrował wó tšojenjach w Domowinje a w serbskem žywjenju wót oktobra 1889 do měrca 1990, wó kótarychž jo dolnoserbski tyźenik tegdy rozpšawił. K tomu dajo tuchylu seriju w Casniku. Zastupny jadnaŕ Domowiny Harald Końcak jo wjelgin žywje nacerił rolu Domowiny pśi prědnych demokratiskich wuzwólowanjach do bramborskego krajnego sejma w lěśe 1990. Tegdy jo se naźěłał wuzwólowański program ako alternatiwa k wjelikim ludowym partajam. Pěśo serbske kandidaty su se nastajili, wót kótarychž njejo se nichten dostał do parlamenta . Weto jo było pšawje, až jo se Domowina toś tomu wupominanju stajiła, jo gódnośił Kóncak. Něgajšnemu wušemu šołśe města Chóśebuz Waldemaru Kleinschmidtoju njejo se raźiło, tematiku Nimce a Serby w měsće we tej měrje wobswětliś, ako jogo pśisłucharje by sebje to snaź žycyli. Śim informatiwnjejše su byli filmowe sekwence telewizijnego magacina „Łužyca“ wót měrca lěta 2000. Jurij Koch jo we tom pśinosku dopomnjeł na domicile Serbow w měsće - wót lěta 1949 až do 1990. Bejnu kopicu faktow wó nastaśu Serbskego domu jo nalicyła pśedsedarka Chóśebuskeje Domowinskeje kupki Sabina Siegowa (glej 6. bok). Powšykne informacije wokoło tšojenjow krotko do a pó padnjenju murje jo pódała Marion Stenselowa wót serbskego radija rbb. *A. D.*
Cesćone cłonki Domowiny a Maœice, cesćone gósći! Wjaselim se, až jo zajm za našo zarědowanje tak wjeliki. Wósebnje se wjaselim, až su wukniki DSG pśišli – pśisamem ceły ducent. – Die DDR hat sich in den 40 Jahren ihres Bestehens nicht – schon gar nicht für sich allein – als monolithischer Block erwiesen, der in seiner Struktur festgefügt, ohne Einbuchtungen und Risse gewesen war. Es gab Veränderungen, Krisen und punktuelle Umbrüche, nicht zuletzt auch in der Nationalitätenpolitik, oder wie wir heute sagen Minderheitenpolitik. – Auch in der letzten Dekade der Existenz der DDR gab es Bewegungen. Sie mögen heute unbedeutend erscheinen, gerade weil der ostdeutsche Staat mit seinem alternativen Gesellschaftsmodell zur damaligen BRD, das ungeachtet der Umsetzung durchaus gerechtfertigt war, wenig später scheiterte. Ich will hier nicht von Reformen sprechen, sondern eher von mehr oder weniger zaghaften Neuansätzen innerhalb des Systems! – Eine entscheidende politische Rahmenbedingung bildeten die Veränderungen in der Sowjetunion unter Michael Gorbatschow ab März 1985, die unter den Begriffen „Glasnost“ (Offenheit) und „Perestroika“ (Umbau/Umstrukturierung) zu subsummieren sind. Damit kam deutlich mehr Bewegung in die sogenannten Ostblockstaaten, darunter auch die DDR. Sowjetische Historiker wie Koslow forderten, die Gesellschaft von allen Entstellungen zu befreien und nichts mehr zu verschweigen. Ihm ging es nicht nur um neue Wertungen, sondern „vor allem um ein qualitativ neues Niveau des historischen Denkens bei den Fachhistorikern und den Massen“. Insofern wurde nicht nur eine tiefe Umwälzung in den Geschichtswissenschaften, sondern in der gesamten Gesellschaft propagiert. *Die Minderheitenpolitik gegenüber den Sorben und das Verhältnis der Domowina zur sorbischen evangelischen sowie katholischen Kirche* Vor, aber auch nach 1961 gab es immer wieder Phasen, in denen nach Ansicht führender Vertreter der Domowina die „staatliche Nationalitätenpolitik“ stagnierte. Im Jahr des Mauerbaus hatten die Sorben erreicht, dass die Minderheitenpolitik auch auf staatlicher Ebene auf eine solide Grundlage gestellt wurde. Doch Kritik an einer zuvor auf deutsch-sorbische Zweisprachigkeit ausgerichteten Politik, die Ende der 50er Jahre auf Druck der SED zurückgenommen wurde, blieben. Dies betraf u. a. die zweisprachige Beschilderung. Fortschritte zeigten hier sich erst wieder ab Ende der 60er/Anfang der 70er Jahre. Eine neue Qualität wegen des komplexen Herangehens an sorbische Sprache und Kultur bedeutete das Wendische Viertel in Cottbus, wofür 1984 der Grundstein gelegt wurde. Grundsätzliche Veränderungen, etwa im Bildungs- und Schulwesen, gab es allerdings nicht, wenngleich die Beteiligung am Sorbischunterricht (SU) seit Ende der 60er Jahre wieder stetig anwuchs. Bemängelt wurde noch Mitte der 80er Jahre die geringe Effektivität des sogenannten B-Unterrichts, d.h. des Sprachunterrichts für Schüler ohne muttersprachliche Sorbischkenntnisse. Deshalb sollten z. B. verstärkt Schüler an die SEOS Cottbus delegiert werden, die bereits zuvor am SU teilgenommen hatten. Des Weiteren wurde die mangelhafte Belegung von Sprachlehrgängen an den beiden Zentralen Sorbischen Sprachschulen in Milkel und Dissenchen für die Bezirke Dresden und Cottbus kritisiert, obwohl am letzteren Standort mit den Angebot von Polnisch-Kursen seit dem Ende der 70er Jahre auf Probleme bei der Auslastung reagiert worden war. Darüber hinaus wurde eine „sachgemäße und unverfälschte Pflege der Sitten und Bräuche“ gefordert, was darauf hinwies, dass auch hierbei Mängel zu überwinden waren. Probleme gab es über die gesamte DDR-Zeit auch hinsichtlich der Akzeptanz der Domowina nicht nur in der deutschen Mehrheitsbevölkerung, sondern auch in den eigenen Reihen. Sie erfüllte wie alle anderen Massenorganisationen auch die Funktion als „Transmissionsriemen der SED“ und bekannte sich als „sozialistische nationale Organisation“ der Sorben. Die Domowina hatte ihre Mitgliederzahl seit Mitte der 60er Jahre kontinuierlich von etwa 7.000 auf über 14.500 Ende 1988 erhöhen können. Der 1. Sekretär der Domowina war daraufhin der Meinung, dass die Lage der Interessenvertretung der Sorben „noch nie zuvor derart stabil gewesen“ sei. Als ein Defizit wurde jedoch hervorgehoben, dass angesichts der Zahl von rund 100.000 Sorben nur etwa 15 % in der Domowina organisiert waren. Vor allem katholische und evangelische Sorben fühlten sich nicht durch den Bund Lausitzer Sorben vertreten, und arbeiteten deshalb vielerorts auch nicht in den Ortsgruppen mit, obwohl diese flächendeckend im gesamten Siedlungsgebiet der Ober- und Niederlausitz und darüber hinaus in den Städten Berlin und Dresden existierten. Als weiteres Problem wurde offengelegt, dass der prozentuale Anteil der Abgeordneten sorbischer Nationalität, die Mitglieder der Domowina waren, durchschnittlich bei 50 Prozent lag. Dieser war zudem regional sehr unterschiedlich. Anlässlich ihres 75-jährigen Bestehens führte die Domowina am 18. September 1987 eine Konferenz durch, auf der sich Fachleute und Funktionäre gleichermaßen zu deren Entwicklung äußerten. Der Vertreter der Domowina-Führung bestätigte, dass die Domowina ihrem Charakter nach weiterhin als „sozialistische nationale Organisation“ gelte, die die vorrangige Aufgabe habe, „die politischen und ökonomischen Anforderungen beim Aufbau des Sozialismus in der DDR zu erfüllen und ihre Mitglieder für die Ziele einer sozialistischen Gesellschaft zu gewinnen“. Aufgegriffen wurde die auf dem XI. Bundeskongress einige Monate zuvor erstmals nach 1950 getroffene Aussage, dass in der Domowina alle Sorben ihren Platz hätten, „ob Arbeiter, Genossenschaftsbauer, Angehöriger der Intelligenz oder auf anderen Gebieten Tätiger, ob sorbischer Pionier oder schon älterer Sorbe, ob Sorbe in Cottbus oder in Kamenz, ob Sorbe evangelischen oder katholischen Glaubensbekenntnisses ebenso wie Atheisten. Die Domowina war, ist und bleibt die Helferin des sorbischen Volkes“. Dennoch plädierte deren 1. Sekretär für einen Neuansatz, indem er darauf verwies, sich unmissverständlich auch zu den vor allem kirchlich gebundenen Sorben zu positionieren, die nicht Mitglieder der Domowina waren. „Katholische und evangelische Gläubige und Geistliche haben die Geschichte der Domowina mitgeschrieben und schreiben diese weiter mit ihren Wirken für unsere Republik wie auch für das Sorbentum fort.“ Zugleich machte er deutlich, dass die Sorbenvertretung unter dem Einfluss von Perestroika und Glasnost mehr denn je daran gemessen werde, inwieweit sie sich tatsächlich für alle Sorben öffne. Mit dieser Auffassung stand er allerdings im Kreise der anderen vier höchsten Funktionäre der Domowina allein. Eine in der Entwicklung der Domowina in der DDR bleibende Zäsur stellte der Besuch einer 40-köpfigen Delegation bei Erich Honecker am 8. Oktober 1987 in Berlin dar. Dies war an sich schon bemerkenswert, da zuletzt Wilhelm Pieck als erster Präsident der DDR die Sorben anlässlich ihren ersten großen „Sorbentreffen“ nach Kriegsende im Sommer 1950 in Bautzen besucht hatte. Honecker bezeichnete hier die Domowina erstmals lediglich als eine „nationale Organisation“. Nur wenige Tage später, zu den Feierlichkeiten anlässlich des 75-jährigen Bestehens der Domowina, nannte auch Jurij Grós die Domowina ebenfalls eine „nationale Organisation“, und nicht mehr „sozialistische nationale Organisation“. Beides rief Verwunderung hervor. Auch kritische Worte waren zu hören, ob denn „sozialistisch“ nicht mehr gelte. Bereits im Vorfeld des Treffens in Berlin hatte sich die Domowina-Führung auch auf Druck von unten dazu durchgerungen, außerdem Vertreter der katholischen wie evangelischen Sorben zu ihrem Jubiläum einzuladen. Während erstere immerhin Ende September eine Stellungnahme veröffentlichten, beteiligten sich letztere auch an der Festveranstaltung am 13. Oktober 1987 in Hoyerswerda, dem Gründungsort 1912. Vielmehr jedoch war bemerkenswert, wie beide auf das Angebot und insbesondere auf den neuen Duktus in deren Veröffentlichungen der Domowina reagierten. So hieß es u.a. seitens der sorbischen katholischen Vereinigung St. Cyrill und Methodius: „Die jetzige Leitung der Domowina setzt sich erneut stärker für das Sein und die Zukunft der sorbischen Sprache und des sorbischen Bewusstseins ein.“ Auch die sorbische evangelisch-lutherische Superintendentur in Bautzen meldete sich per Grußschreiben genau zum Zeitpunkt des Jubiläums am 13. Oktober 1987 zu Wort: „Im Geiste der Begründung der Domowina sollten wir um die Einheit unseres Volkes, um die Überwindung dessen, was die Gemeinsamkeiten hemmt, bemüht sein. Wir wünschen der Domowina, dass sie alle ihre Kräfte für das Sein der Sorben und die Entwicklung ihrer Kultur einsetzt [...] und die geistige Heimat aller Sorben sein möge.“ Dies bedeutete eine Annäherung. Konnte aber auch ein Durchbruch in den Beziehungen erzielt werden? Waren die Voraussetzungen für die Aufnahme des seit der 2. Hälfte der 1950er Jahre unterbrochenen Kontakts mit führenden sorbischen Kirchenvertretern erfüllt, wenn die Führung die Domowina lediglich noch als „nationale Organisation“ bezeichnete? Im Februar 1988 begann die Domowina die Gespräche sowohl mit der katholischen Vereinigung Cyrill und Methodius als auch mit Vertretern der Sorbischen evangelisch-lutherischen Superintendentur Bautzen. Ausgangspunkt bildete die „gemeinsame Sorge über das Sein und die Zukunft des sorbischen Volkes“. Trotz aller weltanschaulichen Unterschiede und politischen Vorbehalte waren alle Seiten bemüht, das Gemeinsame in den Vordergrund zu stellen. Die Ergebnisse der Gespräche, die sich über mehrere Monate hinzogen und eben nicht ergebnislos abgebrochen wurden, waren beachtlich: Der Umfang der beiden religiösen Monatszeitschriften „Katolski Posoł“ (Katholischer Bote) und „Pomhaj Boh“ (Gott hilf), die seit Anfang der 1950er Jahre wieder erschienen, wurde erweitert. Der evangelischen Zeitschrift wurden von nun an auch Artikel in niedersorbischer Sprache als „Pomogaj Bog“ beigefügt. Darüber hinaus wurden erstmals sorbischsprachige religiöse Rundfunksendungen in beiden Sprachen eingeführt. Hierbei handelte es sich um einen gravierenden Einschnitt, dem „eine langfristige Änderung des Sendeschemas” vorausgegangen war. Die Annäherung und zeitweilige Zusammenarbeit unter den Sorben unterschiedlicher politischer und religiöser Couleur führte nicht dazu, dass die Mitgliederzahlen der Domowina seit Anfang 1989 weiter anstiegen. Sie waren dagegen sogar rückläufig, und das nicht erst gegen Ende des Jahres 1989, sondern bereits Monate davor! Die Ursache lag hauptsächlich darin begründet, dass sich die Domowina vor dem Herbst 1989 keineswegs von ihrer Hauptaufgabe der „politisch-ideologischen Arbeit für die Stärkung des Sozialismus in der DDR“ verabschiedete und sich ebenso wenig vom Einfluss der SED löste. Das ließ das DDR-System auch nicht zu! Noch im September 1989 forderte der 1. Sekretär, die Domowina im diesem Sinne ideologisch weiter zu festigen. Gleichwohl hatten sich neue Akzentuierungen verfestigt. So hielt die Domowina-Führung unbeirrt daran fest, die sorbische Spracherhaltung und -pflege als Schwerpunkt zu intensivieren und das nationale Bekenntnis zum Sorbentum zu fördern. Bedeutsam war die Feststellung, dass es zum Dialog mit sorbischen Kirchenvertretern keine Alternative gegeben habe. Auf ihrem Außerordentlichen Bundeskongress im März 1990 änderte die Domowina ihre Satzungen. Sie befreite sich aus der ideologischen Abhängigkeit einer Partei und sah sich fortan als „unabhängige und selbständige nationale Organisation des sorbischen Volkes.“ *Dr. Peter Schurmann* *Chronologie zum Erwerb des Wendischen Hauses (Auszug)* *Jan. 1990*: Aufbau einer Initiativgruppe für das Dom Serbow – Aufruf der sorb. Bevölkerung in Nieder- und Oberlausitz zur Unterstützung *Jan. 1990*: Unterschriftensammlung (Initiativgruppe Serbski dom) *02.02.90*: Serbska narodna zgromaŸina w Chóœebuzu 23.02.90: Forderung nach einem Serbski dom - Delegierung Sabine Sieg als Vertreter an den Runden Tisch der Stadt Cottbus *19.02.90*: Brief an OB Kleinschmidt mit Forderung eines eigenen Hauses für die Sorben (Sorb. Volksversammlung) *15.02.90*: Runder Tisch Cottbus *28.02.90*: mehrfaches Vortragen unserer Forderung für ein Haus der Sorben, um Cottbus zum erlebbaren Zentrum der Sorben der NL zu gestalten *04.04.90*: Sorben-Protest gegen Enscheidung der Schließung der Lodka durch HO und Umfunktionierung der Neustädter Str. in Intershop *07.03.90*: Stadtverordnetenversammlung - Rede von Ingrid Nagel für Haus der Sorben *17.03.90*: Beschluss des außerordentlichen Kongresses der Domowina zum Aufbau eines Zentrums der niedersorbischen Kultur in Cottbus (Domowina) *26.03.90*: Grobkonzeption für ein Haus der Sorben in Cottbus *April/Mai 90*: Regelung der Finanzierung des Erwerbs eines Hauses der Sorben über einen Projektfond des Rates des Bezirkes, Abt. Tourismus u. Erholungswesen *Febr.-Mai 90*: Prüfung verschiedener Gebäude für Nutzung als Serbski dom *Juni 90*: Entscheidung für A.-Bebel-Str. 82 *25.06.90*: Unterzeichnung des Vorkaufvertrages im Notariat zwischen Oberbürgermeister und Domowina *Juli 1990*: Bildung einer Arbeitsgruppe „Gestaltung Wendisches Haus“ *Ab Okt. 90*: Suche nach Mitfinanzierern für Aus- und Umbau des Hauses: – Brandenburg: Ministerpräsident Stolpe; Bezirksverwaltungsbehörde; Stadt: OB Kleinschmidt; H.-Niermann-Stiftung: Hr. Wördehoff (v.a. für Bibliothek und Lodka) *Nov. 90*: Aktuelle Nutzer des Wendischen Hauses: Parterre (frei für späteren Umbau für Lodka und Café), 2 Räume f. Umbau Bibliothek, 1 Klubraum, Küche, Sorbisches Folklorezentrum, Domowina – Dachverband und župy Chóœebuz, Kalawa, Grodk, Gubin, Notarin und sorb. Rechtsanwalt *15.12.90*: Einweihung des Klubraumes *20.06.91*: Eröffnung der Niedersorbischen Bibliothek als Zweigstelle der Stadt-und Regionalbibliothek Cottbus *06.03.92*: Eröffnung der Sorbischen Kulturinformation LODKA *19.05.92*: Eröffnung des „Wendischen Cafes” *Juni-Oktober 92*: Erneuerung der Fassade
srjoda, 23 december 2009 13:00

„Dawaś jo zbóžnjej ak braś“

Tyšaŕ Brunaŕ scyni swój heblik na bok a wurěšy swóju śpicku, pśeto ten źeń běšo se minuł a ten wjacor pśišeł. Jogo žona sejźešo južo pśi kuźeli a wobwjertašo pil­nje to kólasko. Brunaŕ weze stoł a sednu se k njej. – Derje, Fryco, až pśiźoš – źašo Liza, ta młoda žona – něto comej sebje wšake wulicowaś, tak dłujko, až ten zaspańc tej wócy nama zamknjo. A pśi tom póglědnu wóna na njogo z takeju milnosću, kenž słodša jo ak złoto a rědnosć. – Jo, Liza, ja mam śi něco powěźeś wót našogo Fridka, tog pak som se zwjaselił. Ja mějach pód toruzom cyniś a póglědnuch najs, tam sejźešo rowno naš Fridko a kusašo swój pójědank. Wetom šmótlašo se Mokšy Kitko mimo a pšosašo našog Fridka wó kusk skibki. Fridko se dłujko njepśemysli, wón póstawi jomu tu cełu skibu. Ten starki se wusmja a źašo „měj źěk, mój synk!“ We tom pak, až wón wótkusyś kśěšo, póglědnu na njog ten mały a rjaknu wótśe: „Wujko, njebźośo wubjatowaś k jěźi?!“ Móžoš wěriś, mama, mě jo ta wutšoba dybała dla wjasela. – Jo – wótgroni jog žeńska – ja mógu śi teke něco wulicyś. Glědaj! Ak ja źinsa napowach a z groźe wustupich, słyšym ja kšajźny głos powědajucy. Ja se woglědnuch, a lej! Za pjacom we tom rožku kólenkowaštej naš Fridko a susedowy Mětko, a ja wurozměch rowno, kak ten naš źašo: „Luby wumóžnik, ty dajoš mě klěb a kulki a kurjetka, o daj mě teke cystu wutšobu!“ Ja se jěsno minuch, aby mě njewuglědałej. Ale, Fryco, mě běšo, aby stupali te janźeliki Bóže górjej a dołoj na teju gólackowu, kaž we Jakubowem cowanju. – Bogu źěk – źašo ten muž. – To jo Bóža gnada. Mej pak comej bjatowaś a wachowaś, aby našo góle źiśe Bóže wóstało do wšeje nimjernosći. – Wěš co, Liza? – źašo ten nan pó chyli. – Skóro budu gódy a mej buźomej Fridkoju teke něco dejaś wobraźiś. – To se wě – wótgroni ta mama. – My smy derje chude, ale někotare kroše buźo nam ten Kněz Jezus za našog synka južo pśipósłaś. – My ga by měli dosć, gab jano te luźe płaśiś kśěli – źašo ten tyšaŕ ze zdychnjenim. – Njewarc! – troštowašo ta žona. – Co-li Bog, ga buźo nam něchten zapłaśiś k tym swě­źenjam. – Ty maš pšawje, Liza, wšykno stoj we Bóžej mócy, ale my dejmy jogo wó to pšosyś – tak źašo ten nan dalej. – Ta kapka jo tomu małemu juž wjelgi wurosćona – chopi ten nan zasej powědaś. – My drje bźomy jomu dejaś zecyk wobraźiś. – Jo, jo, luba mamcycka, smužkaty zec a cerwjenu micu z rědneju kokardu! – tak chopi zrazom něchten z póstole blabotaś. – Cakaj jan, ti šelma! – wótgroni z wutšobnym póškom ta móterka. – Zacyń tej wócy a spijkaj w Bóžem mjenju. – Jo, lubša mamka, ale tu kokardu njezabyńśo! – Mjelc, mjelc, Fridko, ten luby Bog buźo južo wobraźiś, což sy sebje wupšosył. Z tymi słowami zagasy wóna to swětło, aby ten mały kradu njewócuśeł. Źeń pśed gwězdku źěšo jaden muž z malsnymi kšocenjami k městu. Wóno běšo tak zyma, až ten sněg spód tymi škórnjami škripotašo a to bytšne słyńco towzynty wót gwězdkow na tom běłem sněze mólowašo. Ten drogowaŕ njeběšo nicht drugi ak naš Brunaŕ. Wón chwatašo do města, swójomu Fridkoju ten smužkaty zec kupit. Pśeto tam w měsće ga běšo pśedawanje tych nejžpyšnjejšych wěcow za te fromne źiśetka. K tomu běšo ten luby Bog starem’ šołśe pśikazał, aby wón tomu tyšarjoju swój dług zapłaśił. Tak kšacašo Brunaŕ, ze styrimi tolarjami w kapsy, wjasele do města. We tom pak, ako Brunaŕ do teje gólki stupi, kótruž wón pśejźiś musašo, zawusłyša wón někake žałosćenje, kenž wót boka tych krjow pśiźe. Wón se woglědnu – toś stupi k njomu jaden źěd, teke jaden nan, ale stary a zegibnjony a z pšosarskim kneblom w ruce. Wón žebrjašo wó jaden dar za swóje głodne źiśetka a za sam se. Brunarjoju bu měko wokoło wutšoby, wón se myslašo: „Chto som ja a co jo mój dom, až ty, Kněžo, sy mě žognował pśed tud tym cłowjekom, kótaregož nan bogaty běšo a ten mój chudy“. Wón pśimje do kapse a weze, což jomu rowno do palcow pśiźe. Chto kśěł warcaś, až to ceły tolaŕ běšo? Wón da jen tomu pšosarjoju. Góruce łdzy běchu ten źěk. Zamyslony drogowašo Brunaŕ dalej. Wón se dopomnje swójich starjejšych, kótrež tak chudučke běchu, a weto tak bogate we Bogu. Wón se pómysli na te štundy teje nuze a starosći, źož wutšobne bjatowanja su z teje dłymi górjej stupali k tomu Knězu, a ten Kněz njejo jogo žednje spušćił, jo jogo zwarnował pśed tym skazenim, do kótaregož wóny pšosaŕ běšo padnuł. Jo wjele wěcej jomu wjele dobrego cynił na śěle a dušy. Ako Brunaŕ we takich swětych myslenjach swóju drogu dalej źěšo, nadejźe jogo druga žałosć. Pśeto wjele tužyce ga jo na swěśe. Jadno źowćko, blěde, ryjne a głodne, wuwite do tšumplatych lumpow, pórašo se pśecej bližej. Na ruce wisašo jomu źěraty měšk za te wupšosone skibki, ale bóžko, jich běšo mało nutśi, pśeto ten policyst běšo tu chuźinku ze šćokanim z města wugnał, dokulž to klepce­nje jo zakazane. Nět pórašo se to boge źowćko płakucy domoj, pśeto doma běšo głod a kiblija a daniž měr daniž klěb. Ta gólicka póglědnu tomu cuzemu mužoju do wócowu, tak wjelgin tužnje, ale wóna se njedowažy, to wugroniś, což ta wutšoba se myslašo. Ten luby wumóžnik pak, tych źiśow pśijaśel, ten běšo južo tomu tyšarju do wutšoby dybnuł, co cyniś derbjeł, a ten jo rozmě. – Mójo góle – źašo wón – pójź sobu, ja cu śi něco kupiś. Z wjaselim wrośi se wóno a drebotašo sobu. Ned pla tog prědnego pjakarja kupi Brunaŕ prědnu pokšytu klěba a pódari ju tomu źowću. Kak to same se rozwjaseli, njejo k wopisanju. „Bog Wam zarownaj!“ źašo wóno ze łdzami a gnašo domoj. Brunaŕ pak njeběšo wěcej tak wjasoły, ak zajtša, jomu běšo luto teje chudoby, wón ga ju znajašo. Ako wón něto k tym měsćańskim wrotam pśiźe, cakašo na njogo nowe spytowanje – rowno, aby kśěli źinsa wšykne chudlaze jogo wuprozniś. Młoda žeńska z wupłakanyma wócyma stupi k njomu a źašo: – Kněz, njekśěli Wy mě tu žyźanu lapu wótkupiś? Ja ju Wam daju tunjo. Za tymi słowami wuśěgnu wóna wjeliki žyźany šant a póstawi jen jomu. Brunaŕ pak póglědnu jej do wócowu a myslašo se: „Njejsu-li to jano kšadnjone wěcy…“ Wóna wugóda jogo mysli a źašo: – Kněz, Wy móžośo jen troštnje wześ, ja mam jen z pšawom, pśeto to jo mój swajźbarski šant, a gaby njemusała, ga jen pśedała njeby. Ale ja som chuda žeńska a mój muž jo chóry. K tomu smy my na pśebytku. Nět co ten góspodaŕ mě, mójog chóreg muža a móje źiśetka wuchytaś, źož my ten pśebytk njezapłaśijomy. Ja som južo wšykno za carobu zepśedawała, to jo mój slědny pódomk. Brunaŕ wuzna, až ta žeńska wěrnosć powěda. „Daj jej, což hyšći maš!“ źejo k njomu głos we wutšobje, a nježli ten stary Adam rachnowaś chopi, mějašo ta žeńska na swójej lapje te zbytne dwa tolarja a šesnasćo krošow sypnjone. Ten muž pak běšo se minuł. Za teju murju zawusłyša wón jano hyšći te słowa teje žeński: – Och, Bogu źěk! W kapsy njemějašo Brunaŕ wěcej nic, wěc’ pak w wutšobje, rozmjej to žognowanje togo, kenž źejo: „Zawěsće, ja źeju wam, což wy cynili sćo jadnomu wót tych mójich nejryńšych bratšow, to sćo wy mě cynili“. Wón se wrośi domoj, co tek w měsće dejał? Jogo źěło, wót Boga pśikazane, běšo wobsta­rane. Togdla chwatašo wón wjasole domoj, kaž ten komornik teje kraowki Kandazes. Ako Brunaŕ wjacor ze swójeju žonu zasej sejźešo a Fridko južo spašo, ga wulicy wón jej wšykno, což nazgónił běšo a kak wón te pjenjeze jo zrozdawował. Liza njewarcašo a nješćokašo, wóna wótgroni we bogabójaznosći: – Fryco, ty sy pšawje cynił, pśeto Bog jo śi to kazał, za naju góle buźo wón se staraś. To wulicowanje togo nana zawusłyša zasej ten mały Fridko we tej póstolce. Wóno pak njeběšo jomu žedno rědne tšojenje, pśeto wón njewurozmě wěcej nic, ako až ten nan žednog zeca, žednu micu a zewšym nic njejo kupił. To jomu wjelgin mucešo. Te łdzy chopichu se jomu južo z teju wócowu kulaś, wetom pak załapi jogo ten drěmank, a wón wusnu. We spanju pak pśiźe k njomu ten Kněz Jezus a da jomu wjelgi rědne cowanje, aby wón dalej njepłakał, gaž zasej wótcuśeł. Jomu se cowašo, až su byli gódy. Toś pśiźe jaden rědny cło­wjek ze złośaneju drastwu a ze złośanymi kśidłami a wjeźešo Fridka do wjelckeje śpy, źož tak rědnje běšo ak w njebju. Srjejź teje śpy stojašo swěśaty gódowny bom, napowjesany z jabłukami, a ze wšakim drugim. A wokoło tog boma lažachu bildy, knigły, kóniki, wójaki, zece, cerwjene mice, rukajce, zelezka, bricadła (Steigeisen), samostśidła (bibliska rěc: Bogen), tykańce, jěšnice a wšykno, což ta wut­šoba póžedašo. Na to stupi ten pśijazny cłowjek k Fridkoju a źašo k njomu: „No Fridko, což ty wiźiš, to jo wšykno twójo. Jěz, což coš, graj, z cymž coš, cyń, což coš. Wšykno jo Fridkowe!“ Tegdy chopi se ten mały smjaś a bu wjasoły, pópadnu tu cerwjenu micu a stawi sebje ju na głowu, woglěda sebje ten smužkaty zec, chopi te jabłuka a wórjechy tśěsć, pśeglěda te rědne bildki, weze sebje kus tykańca a jadnu jěšnicu a chopi jědernje wótkusowaś. Wón běšo njewugronjecy wjasoły. Zrazom pak se wón wobrośi a chopi wołaś: „Źo ga nan a mama stej? Tej how njejstej!“ Wótgroni ten muž: „Daźi źem stej, źož cotej, graj ty jan dalej a jěz, což se śi spódoba“. Tegdy pak pušći Fridko ten tykańc z rukowu a ta jěšnica jomu wupadnu a wón chopi płakaś a wołaś: „Ja cu domoj k móterce! Źo ga naš nan jo?“ A wón kśěšo wuběgnuś, ale wón njamóžašo tych źuri namakaś, wšykno běšo z bildami a drugimi wěcami wuzastajane. Wón ganjašo z jadnogo rožka do drugego, ale pódermo. Ako tak jogo stysnosć nejžwětša běšo, póšknu jomu něcht do woblica a jaden głos źašo „Stawaj, Fridko, źins ga su gódy!“ Fridko wótwóri tej wócy a wupyta swóju lubu móterku. Łdzy togo wjasela ronichu se jomu z wócowu, a wón wobojmje ju lubosnje a źašo „Luba móterka!“. Nět wuzwignu jog ta móterka a sednu se z nim do nugłyška, tam bjatowašo Fridko pśece zajtša a wjacor. Źins pak wulicowašo jomu ta móterka wót tog małego źiśetka, kenž we Betlehemje se jo naroźiło a na senje a słomje jo dejało lažaś. A wetom ako Fridko ze styknjonyma rukoma pilnje pśisłuchowašo, wótcynichu se te śpine źurja a nutś stupi ten nan z rědnym, swěśatym bomom a w ruce mějašo wón něco jabłukow a wórjechow. Te da wón Fridkoju. Ten pak njeglědašo za tymi rědnosćami, wón wobojmje nana a mamu a źašo: „Ja mam was lubo!“ Fridko ga běšo w nocy we cowanju nazgónił, až nan a mama lubšej stej ako wšykne dary togo swěta. – Fridko – źašo ten nan. – My smy śi kśěli hyšći wěcej wobraźiś, ale ten luby wumóžnik jo druge chude źiśetka pósłał a pśikazał, aby my jim něco dali, dokulž wóni zewšym nic njemějachu. Sy z tym spokojom? A ten gólack wótgroni „jo“ a kśěšo swóje jabłuka a wórjechy teke hyšći tym chudym źiśetkam pósłaś. Brunaŕ pak a jogo žona swěśaštej tenraz te nejžglucnjejše gódy, pśeto: „Dawaś jo zbóžnjej ak braś!“
srjoda, 13 januar 2010 13:00

Zyma!

 

Pśiźo k Wam do domu z postom
abo roznosowaŕ Wam jen pśinjaso

  • nejnowše powěsći wót serbskego žywjenja
  • tšojenja, reportaže, portreje, měnjenja
  • ze serbskich jsow a z města

Nowy Casnik skazaś


połny pśistup za Nowy Casnik online a za e-paper

  • cełe wudaśe k lazowanju online
  • archiw slědnych wudaśow
  • fotografije woglědaś, artikele komentěrowaś

Nowy Casnik online skazaś