ŹO, GA, CO? ZAPISK TERMINOW
Nižej nalicone terminy stoje teke w śišćanej wersiji Nowego Casnika wótśišćane.
Jolic měniśo, až znajośo wažny abo zajmny termin, kótaryž serbsku zjawnosć zajmujo,
a cośo jen našym cytarjam k wěsći daś, ga pósćelśo jen nam z e-mailom abo faksom
(glej menij „Redakcija“).
Terminy (16.07.26)
Chóśebuz/Cottbus
Finisaža – pśi kafeju
a chłodnych piśach
Njeźelu, 26. julija, se skóńcyjo wósebna wustajeńca „Ze žeńskecym póglědanim“. Ale južo pśed tym, ga pětk, 17. julija, zeger 15:00, sćo pšosone do Serbskego muzeja Chóśebuz na finisažu we formje kafejoweje schadowanki z tymi na wustajeńcy wobźělonymi wuměłcowkami Iris Brankačkowa, Maja Naglowa, Hella Stoleccyc a barlinskeju fotografowku Carla Pohl, kótaraž jo te tśi žeńske portretěrowała. W gromadnem rozgronje, pśi kafeju a chłodnych piśach, dej se powědaś wó tom, což my na jich twóŕbach wiźimy, a – hyšći wažnjejše – wó tom, což njewiźimy. Zastup na finisažu jo dermotny.
Fotowa wustajeńca
„Łužyske identity“
Wałtoru, 21. julija, se wótwórijo na Grodowej droze (Burgstraße) 21-22 w Chóśebuzu wót zeger 18:30 do 20:00 fotowa wustajeńca „Łužyske identity“. To wugótujo měsćański labor Commoning Cottbus – krotko COCO (glej tek na jich bok: commoningcottbus.de). Wustajeńca dej pokazaś dobyśarje jich fotowego wuběźowanja, kenž jo běžał až do 12. julija (škóda, až Nowy Casnik njejo pjerwjej wó tom zgónił). Kuždy jo był pšosony, na jadnom abo wóterych fotach pokazaś, co wucynijo Łužycu, co pregujo našu krajinu. Pytali su za nejlěpšeju fotografiju w kategorijach „město & kraj“, „nałogi & subkultura“, „krajina a swět zwěrjetow“. Taki temowy spektrum wiźiśo pón pśi tej fotowej wustajeńcy „Łužyske identity“.
Budyšyn/Bautzen
Poezija ku góźbje 170. narodnin Jakuba Barta-Ćišinskego
Sobotu, 25. julija, zeger 19:00, sćo pšosone na wjacork poezije na łuce Serbskego instituta w Budyšynje: W spomnjeśu na Jakuba Barta-Ćišinskeho ku góźbje jogo 170. narodninow. Dokradnje jo to było 20. awgusta 1856, až jo se nejwuznamnjejšy basnikaŕ a publicist serbskego luda Jakub Bart-Ćišinski w Kukowje naroźił. To jo wobźělnikam w lichotnem kružku serbskich wuměłcow zawina, se na literarnu rundu z poeziju našogo klasikarja a ze swójim twórjenim zmakaś, na gruntach Zagrody Marianne Britze w Budyšynje, Dwórnišćowa 6.
Na krotke cytanja, wobrubjenje z muzikalnymi póbitowanjami kaž teke na slědujuce rozgrona ze chłošćonkami a piśami su wšykne zajmce serbskeje a mjazynarodneje poezije wutšobnje witane! Jo to zjawne zarědowanje z pódpěru Serbskego instituta, Budyšyńskeje Stareje wódaŕnje a Nuk-napoje tzwr. Wuměłske cesnoamtske sobustatkowanje su mjazy drugimi pśigronili Róža Domašcyna, Leńka, Milan Hrabal, Dietrich Šołta, Uwe Kolbe, Frank Norten a Sara Zellerec.
„Łužyca“ – serbski magacin
Sobotu, 18. julija 2026, zeger 13:20 – 13:50 w rbb telewiziji a w ARD-mediatece
Móc drastwy
Reportaža Britty Wulf a Reinera Nagla w rěźe „Łužyca“
Kak to zacuwaš, gaž chójźiš burska abo burski? Co se stanjo, gaž žeńske a muske wótpołožyju wšednu drastwu a se wurožkuju a wugłaźiju we woblacenju, kenž jo něco wěcej ako sukno, barwa a wušywanje? A kak statkuju drastwy na luźi, kótarež na nje starcyju?
Ku góźbje Nimskego dnja drastwow w Błotach slědujo ta reportaža wósebnemu statkowanju serbskeje drastwy. Wóna wulicujo wó domacnych zacuśach, identiśe a mócnem wokognuśu, widobnje „pśisłušaś k tomu“. Drastwa pokazujo w zjawnosći: „Ja som źěl teje mjeńšyny“.
Nimski drastwiny zwězk góda, až jadnab milion luźi w Nimskej zwuraznijo swóju zwězanosć z domownju z nosenim historiskich drastwow. Teke kulturna wědomnosć zaběra se z pšašanim, kak se drastwy wustatkuju – na tych, ak je nose a na tych, ak na nje glědaju. Reportaža Britty Wulf a Reinera Nagla wó woblacenju a jogo stawiznach, wó gjardosći, zwězanosći a póśichej mócy drastwy.
Eine Reportage von Britta Wulf und Reiner Nagel in „Die Macht der Tracht“ aus der Reihe „Łužyca“
Wie fühlt es sich an, eine sorbische/wendische Tracht zu tragen? Was passiert, wenn Frauen und Männer ihre Alltagskleidung ablegen und in ein Gewand schlüpfen, das weit mehr ist als Stoff, Farbe und Stickerei? Und wie wirken Trachten auf Menschen, die ihnen begegnen?
Anlässlich des Deutschen Trachtentages im Spreewald geht diese Reportage der besonderen Ausstrah-lung sorbischer/wendischer Trachten nach. Sie erzählt von Heimatgefühl, Identität und dem starken Moment, sichtbar „dazuzugehören“. Die Tracht zeigt nach außen: „Ich bin Teil dieser Minderheit“.
Der Deutsche Trachtenverband schätzt, dass rund eine Million Menschen in Deutschland ihre Heimatverbundenheit durch das Tragen historischer Trachten ausdrücken. Auch die Kulturwissenschaft beschäftigt sich mit der Frage, welche Wirkung Trachten entfalten – auf die, die sie tragen, und auf die, die sie betrachten.
Eine Reportage von Britta Wulf und Reiner Nagel über Kleidung mit Geschichte, über Stolz, Zugehörigkeit und die stille Macht der Tracht.
Su dostali wobraze Kulejoweje
Městoju Grodk (Spremberg) jo se něźi 25 wobrazow grodkojskeje mólaŕki serbskego póchada Irmgard Kulejowa (Kuhlee) póbitowało. Slědny tyźeń su mógali pó te twóŕby jěś (blisko Lispka) a je do Grodka pśinjasć. Irmgard Kulejowa jo se 17. awgusta 1927 naroźiła. Pśi góźbje jeje 100. narodnego dnja pśigótujo Dolnołužyski gólański muzej gromaźe z městom Grodk wustajeńcu w lěśe 2027.
